Iz leta v leto smo mnogi kmetje, ki se resnično trudimo kmetovati, ne da bi zastrupljali in izrabljali našo hraniteljico zemljo – to je zelo koristno za druge življenjske oblike, vode, ozračje in tudi za ljudi – čedalje bolj diskriminirani in nezaželeni. Država, strokovnjaki na različnih položajih, ki so po večini teoretiki, nam nalagajo vedno bolj nerazumljive predpise in zahteve.
Denarna pomoč države je usmerjena tako, da jo večinoma dobijo le velike kmetije, te pa največkrat tudi najbolj onesnažujejo. Vedno bolj je videti, kot da ekološko kmetovanje za državo ne bi bilo pomembno, še manj pa miroljubno kmetijstvo, čeprav ponuja izhod iz prehranske, kmetijske in še marsikatere krize. Po zadnjem ekološkem nadzoru mi zame nelogična in nepravična zahteva države nikakor ni dala miru, zato sem se odločil, da o tem spregovorim javno ter prosim za pojasnilo odgovorne za to področje.
Doslej sem kot pridelovalec, na primer bazilike, imel lahko na deklaraciji napisano bazilika in da je pridelek ekološki, torej kontroliran. Po novem takšna deklaracija ne ustreza več. Naloženo mi je bilo, da moram vse deklaracije spremeniti, to pa je povezano z velikimi stroški in izgubo dragocenega časa. Najbolj pa me je razočaralo tole: Po novem ne sme biti več napisano, če za primer zopet vzamemo baziliko, le bazilika, ampak eko-, bio- ali ekološka bazilika. Zanesljivo lahko trdim, da so moja bazilika in vsi drugi pridelki, kolikor pač današnje ozračje to dovoljuje, naravni, normalni, takšni kot so bili nekoč, torej kakršni bi morali biti. Če pa mnogi drugi pridelovalci nimajo več naravne bazilike, naj država od njih zahteva, da mora biti na njihovih deklaracijah označeno npr. zastrupljena bazilika. Mi lahko odgovorni v državi utemeljijo, zakaj ni tako? Trdim, da bi bilo to logično in pošteno do vseh, obenem tudi pravilno zapisano in spoštljivo do kupcev.
Več kot dvajset let pri kmetovanju ne uporabljam nobene kemije, strupov, škropiv, vendar uspešno pridelujem. Vsako leto imam več sto evrov stroškov z ekološko kontrolo, to je zame zopet nelogično in nesprejemljivo, kajti zopet se mi kradeta denar in čas. Nadzira se mene, ki imam naravno, normalno pridelavo, tiste, ki zastrupljajo, pa država z visokimi subvencijami, predvsem za rejo živali, celo spodbuja k še večjemu onesnaževanju in zastrupljanju. Za takšno rejo pa je tudi znanstveno dokazano, da je največja grožnja človeštvu. Že nekaj časa imam občutek, da me sistem kaznuje zato, ker delam dobro za naravo, živali in ljudi. Resnično se sprašujem, kam vse to pelje in kako se bo končalo?
In še nekaj: jeseni se ponekod zahvaljujejo za žetev. In zakaj se imamo zahvaliti? Za zastrupljeno hrano, onesnaženo naravo in onesnažene vode. Zemlja bi nam rada dala zdravo hrano in potrebne rudnine za naše dobro počutje in zdravje. Rada bi nam še dolgo dajala naravno hrano, brez prisile. Kaj pa dajemo njej mi? Zastrupljamo jo, jo ropamo in onesnažujemo. In potem naj se zato zahvalimo. Ali pomislimo kdaj na naravo, živali, naše bližnje, kako jim gre. Kako gre sosedu ali tistim v revnejših in bolj odmaknjenih predelih? Imajo najnujnejše? Ali mislimo le nase in se bojimo za svojo lastnino, ki jo želimo še povečati?
Hvaležen sem za streho nad glavo, za hrano in vse, kar mi daje narava in ponuja zemlja. Morda tudi sami lahko razmislite o tem, kajti vsi več ali manj prispevamo k temu, da se stanje v naravi iz leta v leto vidno slabša. Dogajanje v naravi budno spremljam že več kot dvajset let, zato je zame iz dneva v dan, iz leta v leto čedalje resnejše vprašanje, kako dolgo bomo imeli še najnujnejše ali kaj bomo jedli.
____________________________________________
Članek je bil objavljen v avgustovski številki revije Aura, 2011.
