Anton Komat je prvi majski vikend v Kranju vodil predavanje, s katerim nas je poslušalce skušal prebuditi k temu, da se premaknemo iz slepe predanosti vodstva »tistim na vrhu«. V dveh urah in pol je skušal povzeti nekaj dogodkov in dejstev s področja prehranske varnosti. Pravzaprav je zelo veliko, na žalost, lahko govoril o NEvarnostih, ki se v zadnjem desetletju kopičijo in močno škodujejo našemu zdravju. Izmed vseh (lahko rečem) grozot, s katerimi nas je soočil, bom omenila le nekatera dejstva, ki jih v svoje dobro ne smemo spregledati.
Neonikotinoidi, ki so krivi za številne pomore čebel (in zagotovo tudi drugih organizmov), so izredno nevarni pesticidi, ki delujejo na živčne receptorje. Ne le, da so močan strup za čebele in druge žuželke, temveč so zelo strupeni tudi za ljudi. Že v zelo majhnih količinah ustvarjajo poškodbe v višjih možganskih centrih. Ker se nepovratne poškodbe kopičijo, pri teh pesticidih varnih doz ni! Še posebej so ogroženi otroci, saj jih zaužijejo večje količine na kilogram svoje teže kot odrasli. Ker se je pokazalo, da neonikotinoidi prehajajo v hrano, je nujno varstvo naših otrok. Raziskave opravljene v Franciji in Kanadi so pokazale, da neonikotinoidi ostajajo v zemlji kar 4 do 5 let (s čimer se krši evropska zakonodaja, ki dovoljuje razpolovno dobo 90 dni), ko pa le razpadejo, razpadejo v snovi, ki so enako (oz. celo bolj) škodljive od izvirnih.
Naša varnost hrane se, poleg problematike zastrupljanja z nevarnimi pesticidi, dotika tudi mnogih drugih področij: možnosti naravnih nesreč po svetu, pomanjkanja sladke vode, upad razpoložljive orne zemlje, odvisnosti pridelave in predelave od nafte idr. V Sloveniji smo v zadnjih štiridesetih letih izgubili kar 85% starih rastlinskih sort – izguba semen pa pomeni izgubo prehranske varnosti. Danes so semena prešla v last velikih korporacij in če bo šlo tako naprej, bomo kmalu od njih postali popolnoma odvisni. Na nek način se počasi, a zagotovo, odvija kraja dobrin, ki smo jih v preteklosti imeli kot brezplačne in samoumevne. Pred desetimi leti se nam je voda v plastenkah zdela nekaj neverjetnega, sedaj brez nje ne znamo več živeti. Kaj bo, če bodo postali še vodni viri zasebne lastnine? V tem času so prav po tihem sprejeli zakon Codex alimentarius, ki med drugim splošno uporabljana zelišča predaja v roke lekarnam (bezeg tako ne bo več na voljo pri branjevki na tržnici, temveč le v lekarnah, sprva brez recepta… kako pa bo kasneje?).
Hrana sedaj je v primerjavi s preteklostjo veliko cenejša, a ne, če pogledamo celostno sliko. Poceni hrana je manj kvalitetna, celo nezdrava, zato se z nižanjem cene hrane sorazmerno dvigujejo stroški v zdravstvu. Privid »poceni« hrane torej drago plačujemo – s svojim zdravjem! »Smo tisto tisto, kar jemo«, pravi star hindujski pregovor, zato moramo poskrbeti, da bo naša hrana kvalitetnejša, kot je postala (še posebej za nosečnice in otroke!). V Sloveniji se moramo zato na naše kmete obrniti s prošnjo, naj nam pridelujejo kvalitetno hrano in nam s tem nosijo zdravje. Če se le da, jo pričnimo čim več pridelovati sami.
Slovenija kar dve tretjini hrane uvaža iz drugih držav, kar postaja vedno bolj neodgovorno. Anlgeži uvažajo le četrtino svoje hrane in načrtujejo v prihodnjih letih zmanjšati uvoz vse do 0%, saj ne želijo tvegati nemirov ob potencialnem razpadu svetovnega trga. Tudi druge države že kažejo znake priprave na morebitno krizo, saj jih je kar 58 prenehalo izvažati svoje prehranske izdelke. Pri nas pa samooskrba ostaja katastrofalno nizka! Smo na zadnjih mestih po površini obdelovalne zemlje na prebivalca v EU, hkrati pa imamo eno največjih prodajnih površin trgovin v EU na prebivalca. Če se cene uvoženih izdelkov podvojijo (na primer, zaradi dviga cen nafte), če države ustavijo izvoz hrane, če se zgodi naravna nesreča itd., bodo police pri nas prazne.
Da ne čakamo potencialnega negativnega scenarija, moramo pričeti uveljavljati spremembe. Ena od težav slovenskega kmetijstva je to, da imamo preveč krav: kar 70% njiv predstavljajo polja za prehrano živine. Da bi lahko postali odvisni od lastne prehrane, potrebujemo približno 800 kvadratnih metrov zemlje na Slovenca oz. če pričnemo zemljo obdelovati na tradicionalen (naraven – od sonca odvisen) način, potem je dovolj že 450-500 kvadratnih metrov na prebivalca Slovenije.
Z namenom spodbujanja samooskrbe in skupinskega vrtnarjenja so na obrobju Maribora pričeli s pilotnim projektom Urbane brazde. Zapuščene trge in zelenice spreminjajo v male obdelovalne površine ter s skupnimi močmi ustvarjajo pridelke (naravno pridelane, seveda neškropljene). Ob tem se ljudje veliko družijo in med seboj razvijajo močne vezi – razvija se lokalna skupnost. Z zanimanjem bomo spremljali njihove rezultate in upali, da bodo predstavili primer dobre prakse tudi za druga mesta po vsej Sloveniji.
Kaj lahko napišem za konec? Če bomo nadaljevali z brezosebnim in zaslepljenim načinom življenja, se lahko uresničijo opozorilo Komata, da se nam obeta lakota. Rešitve lahko najdemo v ponovnem vzpostavljanju povezave s svojimi tradicionalnimi koreninami (da prisluhnemo modrosti naših prednikov), da v svoji notranjosti pričnemo krepiti povezavo med srcem in umom (da ne bomo živeli zaslepljeni, odvisni in iz strahu) ter da povečujemo občutek varnosti z razvijanjem in obujanjem notranje modrosti in intuicije ter nenazadnje z obdelovanjem lastne zemlje.
Posebej za na naše bralce je Anton Komat povedal: »Potrebujemo aktivno delovanje, saj je najbolj nevarno lažno upanje, da bo kdor koli kar koli naredil namesto nas. Nihče ne bo, ne politika, ne ekonomija, ne nova znanost. Pozabiti je treba na lažno upanje in prenehati čakati. Zaratrustra je rekel: »Premakni se, da te ne premaknejo drugi.« Po mojem mnenju so nas že dovolj premikali, zato se dajmo sedaj premakniti mi. Vzemimo življenje v svoje roke, kreirajmo si ga po svoje in ne čakajmo, da bo to storil nekdo drug za nas. Sedaj je temeljno obnoviti lokalne skupnosti, združiti družine, prijatelje, znance,.. v veliko močno skupnost, ki bo verjela vase in temeljila na medsebojni solidarnostni pomoči. To je prava pot. Stopimo nanjo, brez čakanja na kogar koli. Vzemimo življenje v svoje roke in pojdimo naprej.«