Zimsko krmljenje ptic ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Že stari avtorji (Fran Erjavec 1834- 1887) opisujejo povezanost ljudi z naravo tudi s privabljanjem ptic pred v bližino s ponujanjem hrane. Prvo hrano, ki so jo ljudje nekoč ponudili lačnim pticam, so predstavljali klavnični odpadki in zrnje, pomešano s plevami na kmečkih dvoriščih. Tudi kuhinjski ostanki so privabili ptice, zlasti tisti na maščobni, pa suh kruh in nagnito sadje.
S ponujanjem hrane pticam pozimi nekoliko omilimo primanjkljaj prehrambenih virov, ki smo ga s poseganjem v okolje dostikrat okrnili ravno ljudje. Ptice so se sicer na zimski čas, ko narava vedno znova preizkuša vrste, v tisočletjih dobro prilagodile. Ko pokrajino stiska mraz in pokriva debela snežna odeja, ptice kljub temu najdejo hrano, skrito v najbolj nenavadnih kotičkih. Celo nekatere izrazito žužkojede vrste so se prilagodile zmrzali in znajo uspešno izbirati med razvojnimi oblikami številnih žuželk, pritajenimi v pazduhah vejic, iglicami iglavcev in razpokah v lubju.
Če pomislimo, da nekatere majhne vrste, kot je na primer menišček (Parus ater) preko noči lahko izgubijo več kot 20 % svoje telesne teže zaradi porabe telesnih rezerv pri nizkih temperaturah, potem si lažje predstavljate nujnost zanesljivih virov hrane, saj bi takšen ptiček, ki bi zjutraj zaman iskal hrano poginil v nekaj urah. Na to se spomnimo, ko bomo na svoje okno postavili ptičjo krmilnico in jo prvič napolnili s hrano. Ta mora biti na voljo nepretrgoma celo zimo, sicer bi ptice, navajene na stalen vir hrane ogrozili.
Ptičji krmilnici, ki jo bomo postavili pred naš dom, moramo nameniti prostor varen pred plenilci,
predvsem pred domačo mačko in skobcem. Večje število ptic na enem mestu bo plenilce namreč hitro privabilo. Krmilnico lahko postavimo na okensko polico ali na drog na vrtu. Zaradi varnosti pred napadom mačke mora biti višina droga najmanj 1,5 metra, v bližini pa mora biti grm ali živa meja, kamor se bodo lahko ptice zatekle pred napadom skobca ali včasih tudi navadne postovke.
Krmilnica naj bo raje nekoliko večja, da ne prihaja do napetosti med njenimi gosti, zlasti med pripadniki različnih vrst. Kap mora segati čez krmilno koritce toliko, da veter ne bo nosil dežnih kapelj v hrano.
Temačnih krmilnic se ptice izogibajo, oziroma priletavajo vanje kradoma. Krmilnica mora biti svetla in odprta z vseh strani. Na okenski polici pa največkrat zadošča že samo koritce brez strešice.
Ptičjo krmilnico občasno očistimo, ker se v ostankih hrane in sprijetih luščinah semena skrivajo številne bolezenske klice, kar pticam škoduje.
Da bomo imeli tudi kaj od opazovalskih užitkov, ptičjo krmilnico postavimo tako, da se jo bo dobro videlo iz našega stanovanja. Krmljenje ptic predstavlja odlično vzgojno metodo za otroke, ki bodo ob tem spoznavali vrste in navade ptic ter pridobili čut za odgovornost, ko bodo skrbeli, da hrane za njihove pernate prijatelje v krmilnici ne bo nikoli zmanjkalo. Včasih bomo lahko skozi okno toplega stanovanja opazovali celo kakšno redko in nenavadno vrsto. Vsekakor nas bo vrvež v ptičji krmilnici nemalokrat potegnil od televizijskih zaslonov in nas na lahkoten način popeljal v svet narave.
____________________________________________
Besedilo in fotografije so objavljene v knjigi Ivana Esenka: Vrt, učilnica življenja
