Ko nekega dne ugotovimo, da se je v naš vrt naselil veliki voluhar (Arvicola terrestris), nas vrtnarsko veselje lahko nekoliko mine. Ta glodavec je resda največji med srednjeevropskimi voluharicami, vendar še vedno tako majhen, da mu kakšne večje pomembnosti skorajda ne bi prisodili.
Veliki voluhar ali kratko voluhar, kot ga sicer pogovorno imenujemo, je ljubitelj podzemnih delov rastlin. Posebno tistih sočnih, kakršne ponuja povrtnina, ki uspeva na vrtu v ugodnih razmerah in zato temu primerno bujno raste. Korenine so na vrtni gredi razpredene po rahli prsti, ki je res prav primerna za kopanje rovov.
V naravi se voluhar nikoli ne pojavi v večjem številu. Je ljubitelj obvodnega okolja in je odličen plavalec. Gloda lahko tudi pod vodo, ker se mu usta za glodači zaprejo. Večino svojega življenja v vrtu prebije pod zemljo, v varnem spletu rovov, ki si jih izkoplje. Vijejo se za ped globoko, pomembnejše dele svojega stanovanja pa skrije globlje. Njegovi rovi so širši, kot so visoki, drugačni od krtovih, ki so na preseku pravilno okrogli. Notranjost je brez korenin, saj jih stanovalec požre, v krtove rove pa korenine segajo ali visijo s stropa, ker se žužkojedi krt zanje ne zmeni. Splet voluharjevih rovov lahko presega 80 metrov in več. V možganih ima razvit center za odkrivanje prepiha, kajti ta ga opozori, da je njegov podzemni dom ogrožen. Morda ga ogroža plenilec, ki je odkril rov, ali pa se je zaradi rahle prsti zgolj podsul strop. Torej je treba rov popraviti in vzpostaviti prejšnje stanje.
Voluhar ima življenjski prostor zelo urejen, pa tudi njegovo življenje je dobro organizirano. Ničesar ne prepušča naključju. Zelo čista žival je, zato ima v svojem podzemnem labirintu latrine, ki so na najnižjih delih in na robu spleta rovov. V njih se trebi in urinira. Jeseni napolni tudi kamrico ali dve s koreninami slaka in z drugimi poslasticami, ki bodo zaloga hrane v mrzlih zimskih dneh, ko narava skopari z jedačo. Na plano pride redkokdaj, kajti zunaj preži nanj nešteto sovražnikov. V prehranjevalni verigi je pogosto plen ujed in sov, kun in lisic, v kulturni pokrajini pa se jim pridružijo še psi in domače mačke.
Voluharja ločimo od nekoliko večje sive podgane po topem gobčku in uhljih, ki so skoraj čisto skriti v gosti dlaki. Podganji gobček je koničast, uhlji pa očitno štrlijo iz glave. Voluharjev rep je vedno krajši od telesa in ni gol, kot je podganji, temveč je nekoliko odlakan in brez obročkov, kakršni so razporejeni vzdolž podganjega repa. Ko plava, njegovega repa ni videti, podgani pa rep med plavanjem vijuga po vodni gladini.
A prikupna živalica se v vrtnem okolju spremeni v pravi strah in trepet vrtnarja. Njeni glodači podrejo tudi krepko raščeno sadno drevo in takrat, ko se voluharji zelo namnožijo, lahko v sadnem vrtu zamajejo več dreves. V nekaj dneh bo voluhar v okrasnem vrtu pospravil vse čebulice tulipanov, skrivnostno bo izginil pridelek na gredi s korenjem, peteršiljem in kolerabo. Rad ima krompir in prisega na radič, do njega se bo prikopal tudi v toplo gredo. Na voluharja preži veliko plenilcev, zato tem živalim v našem vrtu omogočimo nemoteno bivanje. Kadar se bomo odločili, da bomo stvari vzeli v svoje roke, nikoli ne uporabimo strupov, temveč samo pasti. Voluharja je lahko uloviti. Preden nastavimo past, odgrnimo rov in čez kakšno uro preverimo, ali je morda ostal odprt, da ne bomo po nepotrebnem izgubljali časa. Če je rov popravljen, to pomeni, da ni zapuščen, ali, z drugimi besedami, rov je naseljen oziroma je živ. Takrat na to mesto nastavimo past. Past vstavimo v rov tako, da bo moral voluhar na svoji poti skoznjo. Če ste ljubitelji živali in svojega neprijetnega soseda ne želite ubiti, se odločite za lov s pastjo na dve loputki, ki mu preprečita izhod iz pasti. Ulovljenega voluharja lahko izpustite v naravo, kjer stran od vrtov ne bo nikogar motil.
Besedilo in fotografije so objavljene v knjigi Ivana Esenka VRT, UČILNICA ŽIVLJENJA.
