»Čebelarstvo ima prihodnost, če bomo na mnogih področjih čebelarjenja veliko stvari v temeljih spremenili.«, pravi Günter Friedmann, Demeter čebelar, ki že 20 let išče svoja izhodišča v naravnem življenju čebel.
Ko sem skušala kupiti ekološki med, sem ugotovila, da je ponudba izredno majhna. Kot kaže predstavlja čebelarjem danes izziv že to, da jim čebele ne umrejo zaradi velike uporabe fitofarmacevtskih sredstev na območjih, kjer se pasejo, kaj šele, da bi se odločili za čebelarjenje po ekoloških standardih. V Sloveniji je po besedah Mitje Zupančiča, strokovnjaka za ekološko čebelarstvo v Sloveniji, 43 certificiranih ekoloških čebelarjev. Dr. Janko Božič, strokovnjak za čebele na ljubljanski biotehniški fakulteti, ocenjuje, da jih je tako malo predvsem zato, ker je kvalitetnejši sladkor pri dohranjevanju čebel velik strošek.
A upanje ostaja, da se bo vseeno vedno več čebelarjev odločilo za ekološko čebelarjenje, morda celo po Demeter standardih »čebelarjenja, ki ustreza čebeli«. Ker se čebela prehranjuje v radiju šestesetih kvadratnih metrov, čebelar težko nadzoruje, na katerih rastlinah se bodo čebele pasle, ali so to rastline intenzivnega ali ekološkega kmetijstva (sicer so za ekološko čebelarjenje določena območja, kjer lahko čebele pasejo). Kar je pomembno, je to, da so na koncu čebelarski proizvodi čisti – da ne vsebujejo kemičnih strupov ali gensko spremenjenega cvetnega prahu. Odločilen kriterij za ekološko čebelarjenje je čist vosek – da ne vsebuje strupov, ki jih čebele poberejo s cvetov, ne ostankov zdravil (antibiotikov in akaricidov).
Velika razlika med ekološkim in klasičnim načinom čebelarjenja je predvsem v načinu zatiranja varoje, parazita, ki se razmnožuje v čebelji zalegi, vmes pa gosti na odrasli čebeli. Zatiranje s kemičnosintetičnimi zdravili močno onesnaži tudi vse čebelje izdelke, zato pri ekološkem čebelarjenju uporabljajo organske kisline ter rezanje trotovine.
V čebelarstvu se na splošno pojavlja tudi problem pomanjkanja hrane za čebele, saj intenzivno kmetijstvo, sajenje tujerodnih in nemedovitih rastlin ter zmanjševanje kmetijskih zemljišč zmanjšujejo pašne vire. Čebelarji morajo zato čebele hraniti. Tudi v tem primeru se med ekološkim in klasičnim čebelarjem pokaže razlika: ekološki čebelar pri hranjenju namesto konvencionalno pridelanega sladkorja uporablja ekološko pridelanega, deset odstotkov hrane Demeter čebel pa predstavlja celo Demeter med. Sicer pa bi po besedah dr. Božiča bila za čebelarje mnogo lažja preusmeritev na ekološko čebelarjenje, če bi namesto dodajanja sladkorja, čebelam zagotovili pozno poletno in zgodnjo jesensko pašo (kar pa je vedno bolj odvisno od namerne vzgoje medovitih rastlin).
SMERNICE ZA ČEBELARSTVO PRIMERJAVA
Razpredelnica je objavljena v knjigi Demeter čebelarjenje, Friedmann Günter, Založbe Ajda, 2010
Viri:
- FRIEDMANN, Günter. Demeter čebelarjenje – Horjul : Ajda, 2010 [citirano aprila 2011]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.ajda-vrzdenec.si/files/file/teoreticna/cebelarstvo/DEMETER_CEBELARJENJE_VSEBINA.pdf
- Ekološko čebelarstvo Pavlin – Semič [citirano aprila 2011]. Dostopno na spletnem naslovu:
http://www.zekos.si/ekoloske-kmetije/seznam-kmetij/ekolosko-cebelarstvo-pavlin-iz-semica-v-beli-krajini/