Ekoslovenija.si se zavzema za ohranitev čebel, saj je njihov pomen za naravo in človeka izredno velik, poleg tega pa nam s svojo občutljivostjo zelo lepo zrcalijo naše nepremišljeno zastrupljanje okolja. V sodelovanju z Čebelarsko zvezo Slovenije (ČZS) vas bomo bralce spodbujali k raznoraznim dejanjem, ki bodo pomagala ohranjati našo kranjsko čebelo. Pri dogovarjanju o bodočem sodelovanju nam je Boštjan Noč, predsednik ČZS, prijazno odgovoril na nekaj vprašanj v povezavi z varovanjem čebele.
V pripravi je Vladni nacionalni program za zaščito čebele. Kaj boste z njim skušali doseči?
Kranjska čebela je v Sloveniji ogrožena zaradi več razlogov. Ogrožajo jo razni pomori, neustrezna uporaba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) ali neustrezna zakonodaja, ogrožajo jo tuje rase čebel (med njimi italijanska, ki prodira čez mejo), razni klimatski vplivi in bolezni čebel. Vsi ti različni dejavniki so krivi za padce števila čebel v zadnjih letih.
Zavedamo se, da z nacionalnim programom ne bomo rešili pomorov – ti so pravzaprav z zakonodajo že rešeni: če nekdo nepravilno uporablja FFS, mora biti sankcioniran. Težava se pojavi, ko imamo v zakonodaji slabo določena pravila, ki dovoljujejo uporabo zelo strupenih snovi, ki škodujejo čebeli in tudi ljudem. V Sloveniji bi morali ravnati drugače – iz previdnostnih razlogov bi morali, ob najmanjšem sumu, da bi se lahko kaj zgodilo, prepovedati uporabo določenih sredstev, ne pa kar zaupati, na primer, Bayerjevim analizam, saj lahko predvidevamo, da so prikazali najboljše možne rezultate. Mi bi morali gledati najslabše možne rezultate v analizah in tiste upoštevati, a tega na žalost naše službe ne delajo.
Cilj našega nacionalnega programa je: da v Sloveniji zagotovimo čisto raso kranjske čebele, da imamo vsaj 170.000 čebeljih družin v Sloveniji (da bo opraševanje v Sloveniji potekalo s čebelami in ne s čopičem) in da imamo letno manj kot 5% izgube čebel (z ustreznim zdravstvenim varstvom, z ustrezno zakonodajo tudi glede FFS, .. ). Končno je država spoznala, da čebela ni le del kmetijstva, ampak je del celotnega nacionalnega pomena. Ne le zato, ker imamo čebele radi, ampak zato, ker brez čebel ni hrane. Tretjino svetovne hrane je odvisno od čebel in kar 75% sadja! To so razlogi, zakaj si močno želimo, da bi bil nacionalni program sprejet do konca leta 2011 in da bomo v njem povzeli vse, kar nas teži v čebelarstvu. Ta program bo nato podlaga za sprejem zakonodaje. Minister je zelo jasno določil, da je potrebno vso problematiko prenesti na papir – naj ne gledamo na denar in kje nas zakonodaja omejuje, saj se bo to naknadno reševalo. Cilj sedaj je v nacionalnem programu povzeti ves segment čebelarstva: od raziskav do čebelarstev, do služb, … vse kar imamo.
Ali je potrebno pri ohranjanju čebele spodbujati širšo javnost, ali je dovolj osredotočiti se na kmete in čebelarje same?
Ključno je, da se vključi vse ljudi. Ko pride do pomora čebel, delamo ljudje (oz. mediji delajo) veliko napako: s prstom kažejo na kmete. Vendar imajo kmetje zelo strogo zakonodajo. kar pa je dovoljeno, je dovoljeno in ni njihova težava, temveč težava tistega, ki je to dovolil. Se pa zgodi, da zakonodaja zadostuje, a včasih nadzor ni najboljši.
Večjo težavo predstavljajo vrtičkarji. Mi si želimo in smo zahtevali, da bi raznorazna sredstva prodajali na recept, a so se tej ideji posmehovali. Kljub temu, da oseba naredi izpit za upravljanje s sredstvi, je vprašanje, ali se uspešno drži navodil proizvajalca. Sredstva si želimo izdajati na recept zato, ker lahko nekdo, ki ima doma tri jablane, kupi dovolj strupa za celo vas. Ker je manjša steklenička dražja v primerjavi z večjo, raje kupi tisto, v kateri je strupa več. Prepogosto se dogaja, da oseba pri škropljenju uporabi določeno merico ter »še malo za rezervo in še malo za vsak slučaj«. S takšno količino nato jablane poškropi – kar pa je seveda katarstofalno. Po vrh vsega na koncu še ne ve, kam naj odloži prazno embalažo. V namen reševanja te težave sem predlagal, da bi uvedli sistem, ko lahko dobi vsak novo embalažo, le če prinese staro nazaj.
Na mestu je tudi vprašanje, zakaj je, na primer, potrebno poškropiti vrtnico s strupenimi sredstvi za to, da jo bomo zaščitili pred mravljami, in pri tem nanesti toliko strupa, da z njim pobijemo še čebele, metulje in vso podrast. V naši pretirani uporabi različnih FFS je ključna težava. Tudi sam sem to izkusil, ko mi je žena prinesla gnojilo za jagode: šele, ko sem vse dobro pognojil, sem videl, da je bilo v vrečki gnoja dovolj za štiristo kvadratnih metrov. Na žalost takšne napake ljudje delamo, ker nimamo več pravega občutka. Včasih so bile embalaže večje kot danes – danes je vse v manjših embalažah, ker so koncentrati večji. Mi pa s temi koncentrati upravljamo tako kot smo včasih. Mi doma smo tisti, ki moramo biti pametnejši in raje prenehati z uporabo teh strupenih fitofarmacevtskih sredstev. Raje populimo plevel, kot da nanašamo strupe proti njim. Večje uporabnike FFS naj nadzira država, manjše uporabnike pa je potrebno osvestiti, da ni vse v zastrupljanju, temveč, da je odgovor v sonaravnem pridelovanju – četudi posledično zaradi uši kakšna rožica propade.
Kako je lahko država ponovno dovolila uporabo neonikotinoidnih sredstav, če so dokazano škodljivi? Po vrh vsega imajo nekotinoidi razpolovno dobo vsaj tri leta, v evropski zakonodaji pa je dovoljeno le tri mesece. Kako je lahko do tega prišlo?
Vsi neonikotinoidi so zelo strupeni, saj delujejo na živčevje. Strupeni niso le za čebele, temveč tudi za ljudi. Lahko rečem, da so katastrofalni! V Sloveniji so jih ponovno dovolili zato, ker se v raziskavah po Sloveniji nikjer ni našlo ostankov neonikotinoidov. Očitno gre za tako majhne količine, da jih aparature niso zaznale… ali pa se jih ni želelo najti. Vedno se da špekulirati. Vendar pa ne pridemo nikamor, če nikomur več ne zaupamo. Strokovnim inštitucijam moramo zaupati. Če pa se izkaže, da ne drži, kar je neka strokovna inštitucija zapisala, potem pa nekdo mora kazensko odgovarjati ali biti odpuščen. Če je nekdo trdil, da zaradi tega sredstva ne bo pomora čebel, a do njih kasneje pride, potem nekdo v Sloveniji strokovno ni sposoben. Ali je to na kmetijskemu inštitutu ali na ministrstvu? Je morda šlo za pritisk lobija? Nekateri trdijo, da so rešitev neodvisni laboratoriji, vendar se s tem težko strinjam, saj ti potrebujejo financiranje in ravno te financirajo multinacionalke. Če bi vse potekalo popolnoma pošteno, bi morali biti državni laboratoriji veliko bolj varna pot za pridobivanje strokovnega mnenja.
Še večjo nevarnost za čebele in ljudi predstavljajo pesticidne mešanice, t.i. koktejli…
Mešanice pesticidov so predstavljajo ključno težavo in sicer zato, ker vsako podjetje certificira le en posamezen pesticid. Večkrat šaljivo primerjam mešanje pesticidov z alkoholnim: če spiješ šilce žganja, kozarec piva ali vina, lahko voziš avto; če pa spiješ vse troje, ne smeš. Vendar mi preizkušamo le en kozarček vina, ne testiramo celotne zaužite mešanice. Pri čebelah je podobno: koncentracije posameznih pesticidov so res minimalne, a njihovo dolgoročno kombiniranje zanje zagotovo pomeni propad.
Pokazala se je še ena težava: testiranja potekajo na nemški čebeli. Sedaj smo zahtevali, da se vsa ta sredstva testirajo na kranjski čebeli, saj je za 30% lažja od nemške in zato tudi 30% bolj občutljiva. Zato je težko reči, da nemška čebela nekaj vzdrži, naša pa ne. Teste moramo opravljati na naši čebeli in če obstaja le kanček suma o strupenosti, moramo zadevo prepovedati, pa ne le zaradi čebele, temveč tudi zaradi ljudi!
Spominjam se, da sem v svojem otroštvu na polju videl polno metuljev, čmrljev, raznoraznih žuželk. Kaj vidimo, če se na travnike odpravimo danes? Vse izginja, ne samo čebele! Kdaj nam bo postalo mar za to?
Zakaj je čebela tako pomembna? V Sloveniji smo v dveh letih izgubili približno eno tretjino čebel. Čebele sicer lahko hitro obnavljamo, vendar je težava v tem, ker je čebela glavna opraševalka spomladi – njeno poslanstvo je spomladansko opraševanje. Ob izgubah jih lahko čebelarji do jeseni namnožijo, a njihovega poslanstva te niso opravile. Leta 2008 smo imeli 52.000 ton sadja, v letu 2010 pa samo še 39.000 ton – tretjino manj! Točno toliko manj je bilo sadja, kot je bilo manj čebel! Če čebel ni, sadja ni. V ZDA za opraševanje zaračunavajo 150 dolarjev na panj – če bi toliko naši čebelarji zaračunavali državi, bi ta hitro videla, da je denar, ki ga danes vlaga v čebelarstvo zelo majhen. Pri nas je čebel še zmeraj dovolj, zato se nihče ne zaveda, da je njihov pomen opraševanje. A v zadnjih dveh letih ljudje že opažajo in tarnajo, da njihovega sadnega drevja čebele spomladi niso obiskale. To se pred dvema letoma še ni dogajalo, verjemite mi.
Sicer se pojavlja še dodatna težava, ki je stroka še ne zaznava: sadna drevja smo umetno križali in sedaj čebelam ne diši več. Sam opažam, ker imam prav takšno marelico posajeno poleg panja, a je čebele nikakor ne obiskujejo. En tak primer so cvetovi jagod, ki jih čebele ne obiskujejo, saj jim ne dišijo, zato jih na Nizozemskem zjutraj poškropijo s sladkorno ali medeno raztopino, da čebele sploh gredo na cvetove. Čebele v splošnem določenih cvetov ne obiskujejo več. In tu je nekaj zelo narobe! Spominjam se, ko mi je v otroštvu star oče razložil, da na koruzo čebele ne gredo. Dvajset let kasneje, ko sem prišel na čebelarsko zvezo, se ukvarjam s problematiko, ki se je pojavila ob čebeljem obiskovanju koruze. Vprašal sem se, kako je mogoče, da sedaj čebele oprašujejo koruzo, prej je pa niso? Z dr. Božičem sva skupaj ugotavljala vzrok in prišla do zaključka, da so v tem času koruzo modernizirali: dodali so ji gene sladkobe (ker je krma boljša, če ima koruza sladkor), zato da je energijsko bolj vredna in ker je sladka je začela čebele privlačiti (sicer pa je cvetni prah koruze za čebelo slab). Podobno je z gensko spremenjeno spremenjenimi rastlinami – mi ne vemo, kaj se bo zgodilo, ko bo čebela tako rastlino oprašila.
Ljudje uničujemo naravni prostor. Čebelam z novogradnjo na kmetijskih površinah krčimo prostor, kjer se lahko prehranjujejo. Tudi kosimo prepogosto (včasih smo dvakrat, sedaj kar šestkrat) in pokosimo še preden uspejo cvetlice dobro zacveteti, kar pomeni, da se nimajo časa, ki ga potrebujejo za razmnoževanje. Kaj bo čez dvajset let, če bomo nadaljevali na ta način? Z intenzivnim kmetijstvom gremo lahko le do določene meje. Če naravi vzamemo, ji moramo tudi nekaj vrniti. V primeru košnje bi se lahko dogovorili, da eno leto eno površino šestkrat pokosimo in drugo dvakrat, naslednje leto pa zamenjamo. Enako velja za naše vrtičke. Ali je res najlepši tisti vrtiček, ki ima popolnoma pokošeno travo? Naše navade nasprotujejo naravnemu sistemu, morali se bomo spremeniti in pričeti živeti bolj sonaravno.