Zdravilna rastlina aloja vera sodi v družino lilij, in ne kaktej, kot marsikdo zmotno misli. Zdravilne učinkovine te rastline, predvsem polisaharid manoza, eden od osmih esencialnih saharidov, so v notranjosti mesnih listov. Že več kot tisočletje je znano, da aloja pospešuje zdravljenje predvsem odprtih ran in opeklin. Aleksander Veliki jo je redno nosil s seboj na svojih vojaških pohodih. Nekoč se je prav zaradi te dragocene zdravilne rastline, da bi jo priskrbel za svoje ranjene vojake, odločil napasti otok Sokotra v Indijskem oceanu (otok pripada zdaj Jemnu), kjer je rasla v izobilju. Tudi v Svetem pismu beremo, da sta Jožef iz Arimateje in Nikodem Jezusovo telo, ko sta ga snela s križa, povila s povoji namočenimi v zmes mire in aloje (Jn 19,39-40).
Danes gojijo alojo vero večinoma na Karibskih otokih in južni Afriki. Trgovine z zdravo prehrano prodajajo alojo v različnih oblikah, večinoma kot sok ali gel in tudi kot prah v prehranskih dopolnilih. Izdelki iz te zdravilne rastline se izredno razlikujejo po zdravilnosti, saj so pri nekaterih postopkih aktivni ekstrakt iz aloje vere nadomestili z alkoholom, vendar v teh izdelkih ni več toliko zdravilnih lastnosti. Zato kupujte samo izdelke z nalepko, na kateri piše, da je aloja stabilizirana, to pomeni, da so zdravilne sestavine ohranjene po posebnem postopku zamrzovanja in sušenja.
Če gojite alojo vero sami in uporabljate njene liste v zdravilne ali kozmetične namene, vedite, da se ob stiskanju listov sproži encim, ki kakor termit uniči že v nekaj urah manozo, takšni listi pa niso več uporabni za zdravljenje.