Navadno so z izrazom ekovasi mišljena trajnostna naselja na splošno; takšna okolja so lahko v neokrnjeni naravi pa tudi v urbanih mestnih območjih. V ospredju je sožitje med ljudmi in naravo, ki prinaša obojim boljšo kakovost bivanja.
Ob besedi ekovas najpogosteje pomislimo predvsem na stavbe; to je po eni strani razumljivo, saj nam ustvarjanje doma pomeni enega večjih življenjskih izzivov, denarno in tehnično. Splošnega merila, kdaj naselje lahko poimenujemo ekovas ni. Vrnemo se lahko k iskanju sožitja med človekom in naravo in k ugotavljanju, koliko je to uresničeno. Tako tudi Svetovna mreža ekovasi (Global Ecovillage Network – GEN) ne postavlja jasne ločnice in v svoji mreži združuje najrazličnejša naselja in projekte, zavezane trajnostnemu sobivanju. Med njimi najdemo vse – od visokotehnoloških naselij do velikih skupin afriških vasi in majhnih ekoloških središč. V najboljšem primeru naj bi ekovasi postale popolnoma funkcionalna, v širše okolje vpeta naselja, ki temeljijo na celostnem načrtovanju, prevzetem od narave.
Področja, ki se jim v ekovaseh namenja skrb, bi lahko razdelili na tri poglavitne sestavine:
Skrb za ljudi: ta je vsekakor ena najpomembnejših, saj naj bi bila pri izpeljavi številnih projektov prav temu področju namenjena posebna pozornost (različnost, sestavljanje skupin, načini odločanja, upravljanje, reševanje sporov). Za ljudi moramo skrbeti prav tako kot za svet, v katerem živimo. To je pomembno na individualni ravni in na ravni skupnosti, saj naše znanje večinoma ni uporabno, če smo preutrujeni, da bi naredili kaj koristnega. Spodbujajo se samostojnost, sodelovanje in podpora drug drugemu. Skrb za ljudi je naša zapuščina prihodnjim rodovom.
Pravični deleži: so stičišče skrbi za naravo in skrbi za ljudi. Samo en planet imamo in moramo si ga deliti – drug z drugim, z drugimi živimi bitji in s prihodnjimi rodovi. To pomeni omejevanje porabe, še posebno naravnih virov in trud, da ima vsakdo dostop do tega, kar je bistveno za življenje: čiste vode, čistega zraka, hrane, zavetišča, nove socialne ekonomije, ki omogoča trajnostno in pomenljivejše delo, ki koristi ljudem, skupnostim in planetu. Trajnostno kmetovanje in pridelava hrane – z njo iščemo načine, kako zadostiti potrebam, ne da bi bilo ogroženo zdravje naravnih sistemov.
Skrb za naravo: pomeni da mora naše načrtovanje temeljiti na naravnih sistemih. Pomembno je delo z naravo, ne proti njej – ne da bi neupravičeno porabljali naravne vire hitreje, kot se lahko obnavljajo. Narava nas uči sklenjenih krogov – izid enega procesa je vhodno gradivo za drugi proces (npr. kompostiranje) – brez odpadkov ali le v zelo majhnih količinah. Tako moramo raziskovati tudi načine graditve naših naselij s spoštovanjem in občudovanjem posebnosti naših bioregij.
Ekovasi kot preskušen odgovor na naraščajoče težave v svetu
Vsak od nas mora najprej premisliti, kakšno življenje želimo zase in svoje potomce. Potem se ozrimo vase in okoli sebe ter ugotovimo, kako blizu smo tem ciljem in koliko smo sami pripravljeni storiti za to. Najbrž načrti in vizije naših ekonomsko usmerjenih vlad ne bodo dovolj, saj noben njihov kazalnik ne upošteva naše sreče, zadovoljstva in veselja do življenja. Ekovasi so ena od možnosti, če želimo izbrati drugačno prihodnost zase in svoje potomce. Narava nam mogoče najbolj nazorno, včasih tudi kruto in vse pogosteje kaže, da naš »razvoj« ne pelje v pravo smer. Tudi klimatologi in drugi znanstveniki nas opozarjajo, da časa ni na pretek. Zato so izkušnje in rešitve različnih ekovasi po svetu še dragocenejše, saj so preskušene in zrele za uresničevanje. Ekovasi tako lahko vidimo kot trajnostne raziskovalne skupnosti, ki so predane odkrivanju novih načinov sobivanja ljudi in narave.
V Sloveniji je že kar nekaj projektov na različnih zrelostnih stopnjah, ki pomembno pripomorejo k razvoju zamisli in rešitev na trajnostnem področju. Upamo, da bomo kmalu dobili tudi prvo pravo ekovas, ki bo zaživela, kot je bilo zamišljeno.
____________________________________________
Članek je bil objavljen v julijski številki revije Aura.