Tako kot nam je v življenju dan oster vid, ki se nam zaradi različnih vzrokov lahko poslabša in postane neoster, tako nam je dana sposobnost občutenja čustev, ki zaradi svojevrstnih, dolgoletnih razlogov lahko postane zamegljena. In tako kot se odločimo svoj vid izboljšati z operacijo ali očesno telovadbo, je pri čustvih v prispodobi zelo podobno.
Če se odločimo, lahko stopimo na pot zdravljenja svoje čustvene ostrine in sčasoma ponovno pridobimo jasnejši čustveni vid.
Ključna sta jasnost in zavedanje
V našem osebnostnem razvoju se odvijajo pomembni dejavniki, ki vplivajo na naš odrasli sistem čustvovanja in na jasnost naših čustvenih očal. Vsi čustvujemo, razlika med nami je le v tem, kako intenzivno občutimo čustva, kakšna je njihova vibracija (so bolj pozitivna oz. radostna ali negativna oz. boleča), kakšno je naše zavedanje o sporočilu čustev ter kako hitro znamo čustva tudi izpustiti (se jih torej ne oklepamo). Ključna sta jasnost in zavedanje.
Ali se zavedamo svojih občutij in znamo z njimi upravljati, ali imamo le vključenega »avtopilota« in dovoljujemo, da čustva in nezavedni del našega uma prevladujejo nad zavednim? Če radi izbruhnemo polni neustavljivega besa in prizadenemo vse okoli sebe, morda obležimo brezvoljni, celo depresivni, hodimo po svetu z ustnicami obrnjenimi navzdol, z občutji popolne nemoči, nesreče in neuspeha,… potem so naša čustvena očala precej debela in zamegljena. Ne zavedamo se čustev, jasnosti ni, vse kar občutimo so boleča občutja in v glavi šumi tok negativnih misli.
Kako razvit je naš čustveni potencial?
Učenje čustvovanja se začne v otroštvu. Naša duša pride na svet k izbranim staršem in srka vase njihov vzor ter sporočila okolice. Več ljubezni, spoštovanja in na pravi način postavljenih meja prejmemo kot otrok, lažje izgradimo stabilno, samozavestno samopodobo ter občutek varnosti v svetu. Kljub vsej dobri nameri pa naše življenje ne poteka »idealno«. Naši starši nam nudijo največ, kar zmorejo, na podlagi svoje čustvene (ne)zrelosti in zato se lahko naš čustveni potencial ne razvije v polnosti. V času odraščanja se lahko pripetijo tudi različno močni čustveni pretresi, ki lahko nerazrešeni ostajajo tiho bedeči v naši podzavesti in se kasneje v življenju sprožajo v situacijah, ki nas na tak ali drugačen način spominjajo na pretekle izkušnje. Več je takšnih čustvenih pretresov, manj je naše čustvovanje v ravnovesju, bolj smo podvrženi čustvenim izbruhom, neizražanju, strahovom, nemoči itd. večja je naša čustvena dioptrija.
Starši, ki npr. svojemu otroku ne postavljajo meja, se ta ne počuti varno ne v otroštvu, ne kasneje v življenju. Zaradi pomanjkanja občutka varnosti se zato lahko ne upa uresničiti svojih sanj in tako koraka od ene »varne« odločitve, izbrane na podlagi strahu, do druge. Če smo v preteklosti doživeli nek pretresljiv dogodek, npr. prometno nesrečo, lahko spomin odzvanja tudi v sedanjosti, tako da nas je strah sesti v avto, občutimo slabost med vožnjo ipd. Mlajši smo bili, ko se je nek boleč dogodek zapisal v naš spomin, večji vpliv ima v našem življenju. Na naše življenje vplivajo že dogodki iz časa nosečnosti in poroda, nekateri poročajo celo o tem, da ima duša spomin dogodkov iz preteklih življenj.
Preteklost je pomembna toliko, kolikor dopuščamo
Kljub vsej naši zgodovini doživetih izkušenj, prijetnih in bolečih, pa je preteklost za nas pomembna le toliko, kolikor ji dopuščamo, da kroji našo sedanjost in posledično prihodnost. Preteklosti ne smemo zanikati, temveč jo potrebujemo sprejeti in se osvoboditi tistih spon, ki nam preprečujejo, da bi bili srečni v tem trenutku. Če nosimo debela čustvena očala, vidimo stvari popačeno, saj dovoljujemo, da nam zapis v podzavednem umu prikazuje našo sedanjost skozi merila preteklih izkušenj. Če imamo izkušnjo, da smo bili v otroštvu vedno okarani pri svojih stvaritvah, lahko v sedanjosti vsako kritiko, tudi dobronamerno, vzamemo proti sebi in nas popolnoma vrže iz tira. Počutimo se nevredni, ne izpeljemo stvari do konca itd. Če sedanja občutja zanikamo, imajo ta še vedno svojo moč, če pa jih prepoznamo, moč dobi naša jasnost, s katero si damo možnost, da čustva pričnemo zdraviti. Cilj je boljše počutje, tja pa nas ne bo pripeljalo kopanje po neskončnih izkušnjah preteklosti. Namen je predelati tiste stare miselne vzorce in čustvovanja, ki se pojavljajo v sedanjosti in nam onemogočajo, da bi v polnosti živeli tako, kot si želimo.
Želimo si ponovne povezave s svojo notranjo močjo
Vedeti moramo, da čeprav v tem trenutku še ne znamo dovolj dobro upravljati s svojimi občutji in naše samozavedanje še ni visoko, se tega lahko naučimo. Tudi če se v otroštvu npr. niste naučili upravljati z računalnikom, to ni pomenilo, da se učenja niste lotili kasneje, ali da se ga ne boste v prihodnje. Četudi vam ni bilo dano, da bi do danes uspeli razviti svoj čustveni potencial, to ne pomeni, da tega ne zmorete storiti v času, ki je pred vami.
Vsi si na nek način želimo ponovno se povezati s svojo notranjo močjo in biti z zavedanjem udeleženi v ustvarjanje svoje realnosti. Če imate sedaj občutek, da vaš vsakdan krojijo drugi, to prepoznajte, ko se jezite na svoje nadrejene, na državo, sorodnike, partnerje, otroke … in ko na njih valite odgovornost za svoje počutje. Vaš um je tisti, ki gleda skozi čustvena očala in z njimi presoja sebe, odnose in okolico. Večje je vaše zavedanje, manj obsojate in krivite druge (in sebe), večja moč se izraža iz vaše notranjosti. Takrat postanete bolj ustvarjalni, občutite več ljubezni in jo tudi dajete.
Ustvarjamo si prijetnejšo prihodnost
Z večjo čustveno zrelostjo imamo o sebi boljše mnenje, sprejemamo vse svoje lastnosti (tudi tiste, ki smo jih označili kot negativne) in bolj si dovolimo biti, kar smo. Izjemnost je nekaj, s čemer smo se rodili, a smo jo na svoji poti odraščanja utopili v trudu biti taki kot so ljudje okoli nas.
S tem, ko dvigujemo svojo čustveno vibracijo se srečujemo z vedno prijetnejšimi občutji in posledično tudi z vedno prijetnejšimi dogodki in odnosi z ljudmi. Na nek način ponovno stopimo v stik s svojo otroškostjo, ki se zaveda, da je ustvarjanje realnosti neke vrste igra energij in domišljije. A do tja pridemo šele, ko zberemo dovolj poguma in se soočimo s svojimi čustvi, ki jih zanikamo. Jasnost, zavedanje, ustvarjalnost, moč, ljubezen,… vse to nosimo v sebi v vsakem trenutku, ali to dejansko tudi živimo pa je vprašanje lastne izbire.
| Kako dober je moj čustveni vid?
|
Vse vidim megleno: Občutim popolno nemoč in nevrednost. Občutek imam, da me življenje premetava naokoli kot kamen v vodi. Sem brezvoljen/-na. Veliko se pritožujem in tarnam. Občutek imam, da sem za vse sam/-a. Želim si pomoči, a tega ne izrečem.
Vidim malce manj megleno: Občutim navale čustev, predvsem jeze, ki pa jo izrazim na neprimeren način, ali pa jo potlačim v sebi. Občutek imam, da mi stvari pripadajo in jih zahtevam, a se jezim, ko tega ne dobim. Zavisten/-na sem, ko vidim srečo, uspeh in ljubezen pri drugih ljudeh. Sem neodločen/-na, težko rečem ne.
Vidim že precej jasneje: Imam več zavedanja o sebi, o svojih čustvih, a imam občutek, da še kar ponavljam svoje stare vzorce. Pogosto se ne znam odločiti za nekaj drugega, ostajam v varnosti starega, poznanega. Ko me preplavijo čustva, še prepogosto z njimi ne znam upravljati. Počutim se precej v redu, a zdi se mi, da mi nekaj manjka. Hitreje prepoznam, kdaj se odločam iz bolečine in kdaj iz radosti.
Vidim jasno: Zavedam se, da je življenje v mojih rokah, da sem lahko srečen/-na toliko, kot se lahko za to odločim in to tudi občutim brez navezanosti na zunanji svet. Če se srečam s težavami, jih vidim kot izzive, ki mi pomagajo, da rastem in širim svojo zavest. S čustvi znam upravljati in jih ne zadržujem. V celoti se sprejemam, takšnega/-o kot sem. Zavedam se, da je vir moje notranje sreče v moji notranjosti. Z ljudmi dobro sodelujem.____________________________________________
Članek je bil objavljen v julijski številki (2011) revije Lepa in Zdrava.