»Ti si tako siten otrok.«
»Štor.«
»Iz tebe ne bo nikoli nič.«
»Najpametnejši si na svetu.«
»Poješ najboljše na svetu.«
To so primeri nerealnih kritik in nerealnih pohval, ki otroku ne naredijo nič dobrega in slabo vplivajo na njegovo samopodobo.
Sporočil, ki otroka razvrednotijo, pri vzgoji ne smemo uporabljati. Otroci potrebujejo pozornost, pohvalo in priznanje staršev. To bodo vedno skušali doseči, naj bo to s primernim ali neprimernim vedenjem. Če pozornosti nimajo, so raje opaženi, a kaznovani, kot spregledani. Starši bi morali svojim otrokom dajati več spodbud in pohval ter jim večkrat povedati, da jih imajo radi.
Pri pogovoru z otroki se naj bi trudili uporabljati le realna sporočila, najsi bodo ta pozitivna ali negativna. Lahko se nanašamo na osebo in govorimo o lastnostih, ki jih ima (je prijazna, poštena, marljiva,…), lahko se nanašamo na vedenje osebe (zna dobro igrati nogomet, rada šiva obleke,…). Z negativnimi sporočili vedno kritiziramo le otrokovo vedenje, nikoli pa ne otroka kot osebo. Če bomo kritizirali njegovo osebnost, bo o sebi pričel misliti slabo, njegova samozavest bo vedno manjša in prenehal se bo spoštovati.
Ko pri otroku želimo doseči spremembo vedenja, izgovarjajmo le realne kritike vedenja. Ko želimo vedenje pohvaliti, izrečemo realno pohvalo, saj bo na ta način otrok v bodoče vedenje ponavljal in ga utrdil. Pohvala je simbolična nagrada in izrazimo jo tako, da mu svoje zadovoljstvo pokažemo, na primer, z objemom, poljubom,… Otroke stare do dveh let lahko nagradimo tudi s čim bolj konkretnim, na primer, z igračko.
Primeri realne pohvale osebe:
»Všeč si mi prav takšen, kot si.«
»Vesela sem, da si moj sin.«
»Všeč mi je tvoja spretnost.«
Primeri realne pohvale vedenja:
»Dobro si pospravil sobo.«
»Lepo, da si odnesel smeti.«
»Super, ker si sam pripravil torbo za jutri.«
Viri:
- Zoran Milivojević et al. Mala knjiga za velike starše, Phihopolis institut, 2008