Kar nekajkrat so me klicali ljudje, tudi novinarji, in spraševali, zakaj je letos toliko nadležnih os in sršenov, čebelarji pa so se čudili nad nenavadno visokim številom parazitskih varoj v panjih. Množična razmnožitev vseh teh žuželk je odvisna od številnih dejavnikov žive in nežive narave, med katerimi igra pomembno vlogo tudi vreme. Spomnimo se, da je bila letošnja pomlad nenavadno zgodnja in topla. To je omogočilo maticam os in sršenov, da so prej kot običajno zgradile svoja gnezda in zalegle prva jajčeca. Namesto v začetku jeseni so dosegle vrhunec svojega razvoja že v poznem poletju, kar smo vsi dobro občutili v krajih, kjer smo počitnikovali, saj so bile ose redni gostje pri naših mizah. Čebelarji smo jih opazovali, kako predrzno so vdirale v naše panje, da bi se napile dehtečega medu. Družbo so jim delali še sršeni, ki so lovili čebele delavke pred panji kar med letom in jih odnašali v svoja gnezda kot hrano za svojo zalego.
Ker so se mi moje čebele smilile, sem za vsiljivce izdelal preprosto in učinkovito past. V litrsko plastenko sem nalil mešanico kisa ter jabolčnega kisa in plastenko obesil na vogal čebelnjaka, tik ob panjih. Ose so vabljivo tekočino kaj hitro zavohale, zlezle skozi vrat v notranjost in tam hitro utopile. Med utopljenkami sem kasneje našel tudi nekaj sršenov. Moram povedati, da so se mi slednji kar nekoliko smilil. Vem namreč, da so v nekaterih evropski državah zaščiteni. Resda povzročajo škodo ne samo čebelarjem, ampak tudi vinogradnikom in sadjarjem, ker najedajo zrele plodove, vendar tudi uničujejo različne škodljivce, na primer uši na drevju in vrtninah. Njihova vloga pri ohranjanju ravnovesja v naravi torej ni zanemarljiva.
Iz Francije pa prihajajo vznemirljive novice o azijskih sršenih, ki so pred leti prišli kot slepi potniki z lončevino iz Kitajske in se naselili najprej v okolici francoskega mesta Bordeax, zdaj pa se že širijo na sever in vzhod države ter celo v sosednjo Španijo.
Od evropskih sršenov se na prvi pogled razlikujejo po nekoliko temnejši barvi oprsja in zadka, so približno enake velikosti, po krvoločnosti pa jih daleč prekašajo. Čebelje družine napadajo v večjih skupinah in ko jim končno uspe priti v panj, pomorijo vse čebele z matico na čelu, požrejo zalego in izropajo med. Čebelarji se proti njim borijo na različne načine, tudi s podobnimi pastmi, ki sem jo opisal zgoraj, ali pa uničujejo njihova gnezda. Ta so običajno v gostih krošnjah visokih dreves in jih je poleti težko najti. Če pa jih že izsledijo, pokličejo lovce, da jih razstrelijo s šibrovkami. Toda vsi dosedanji napori tako čebelarjev kakor naravovarstvenikov, da bi jih iztrebili, niso rodili sadov, saj nepovabljeni prišleki počasi a vztrajno osvajajo nova in nova področja. Nič bi se ne čudil, če bi jih nekega dne odkrili tudi nekje na Koprskem, ali pa celo v notranjosti države. Z modernimi prevoznimi sredstvi, na primer z železnico ali s kamioni, bi lahko brez posebnih težav premagali razdaljo slabih dva tisoč kilometrov in se pojavili v lepi deželi pod Triglavom. Ker je pri nas veliko več gozdov, kakor v Franciji, bi našli idealna zatočišča za gnezdenje, pa tudi hrane jim ne bi primanjkovalo, saj je naša domovina kar precej na gosto posejana s čebelnjaki in sadovnjaki.
Za konec pa še nekaj besed o čebeljem parazitu varoji. Vse kaže, da poletno zdravljenje čebel po zadnjem točenju medu ni bilo kaj dosti uspešno. Angleško zdravilo Apiguard, ki vsebuje aktivno snov timol (olje materine dušice), in ki smo ga dobili čebelarji brezplačno od države, ni povzročilo takšnega osipa parazitov, kot smo pričakovali. Zato so se panji v nekaterih čebelnjakih začeli že septembra prazniti, osip pa se bo nadaljeval še zlasti v zimskih mesecih. Na pomlad lahko pričakujemo precej višje izgube čebeljega fonda, kot smo jih imeli po končani letošnji zimi. Izgube lahko nekoliko omilimo, če začnemo takoj zdraviti čebele z oksalno kislino. Zdaj se je večina zalege polegla in varoje so se preselile na odrasle čebele, kjer so najbolj ranljive. Čebelarji morajo torej nemudoma zavihati rokave in čebelam nuditi pomoč, saj si same ne morejo pomagati.
Avtor članka, Franc Šivic, je univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva, poznavalec čebel, ljubitelj kranjske čebelice, lastnik podjetja Silva apis in član komisije za čebelarsko kulturno dediščino na ČZS.